Z nekaterih oblik bivanja bo privrelo življenja, tako bogato, polno, čudovito in osrečujoče, da ti ne bo mar posvetnih dobrin in uspeha. Ironija življenja je v tem, da se posvetne dobrine in uspeh začnejo nezdržno stekati k tebi prav v trenutku, ko ti zanje ni več mar. Spomni se: tistega, kar si želiš, ne moreš imeti, lahko pa izkusiš vse, kar imaš.

Ne morem imeti tistega, kar si želim?

Ne.

To si rekel že na samem začetku najinega dvogovora. Pa še zmerom ne razumem. Mislil sem, da mi dopoveduješ, kako imamo lahko vse, kar si želim. »Kakor si mislite in kakor verjamete, tako se bo zgodilo,« in tako dalje.

Izjavi si medsebojno ne nasprotujeta.

Da si ne? Meni se vsekakor zdi, da si.

Zato, ker marsičesa še ne razumeš.

No, to pač priznam. Zato pa se tudi pogovarjam s tabo.

Torej ti bom pojasnil. Ničesar, kar si želiš, ne moreš imeti. Že s tem, ko si nekaj želiš, to odrivaš stran od sebe, kakor sem dejal v prvem poglavju.

No, to si morda res rekel, ampak komaj ti še sledim – čedalje teže.

Potrudi se, da mi boš. Vse skupaj ti bom še podrobneje razložil. Poskusi mi slediti. Vrniva se k tistemu, kar že razumeš: misel je ustvarjalna. Drži? Drži.

Beseda je ustvarjalna. Jasno?

Jasno.

Dejanje je ustvarjalno. Misel, beseda in dejanje so tri ravni ustvarjanja. Se še razumeva?

Popolnoma.

Dobro. Zdaj pa si kot najino trenutno temo oglejva »uspeh v življenju«, ker si o njem pač govoril in me spraševal o njem.

Sijajno.

Ali kdaj pomisliš: »Želim si uspeti?«

Da, včasih.

Ali včasih tudi pomisliš: »Želim si imeti več denarja?«

Da.

Torej v življenju ne moreš biti uspešen niti ne moreš imeti več denarja.

Zakaj ne?

Ker vesolje nima izbire: postreči ti mora z neposrednim utelešenjem tistega, kar si misliš o njem.

Misliš si: »Želim si uspeti«. Razumi, ustvarjalna moč je kakor duh v steklenici. Tvoja beseda je zanjo ukaz. Razumeš?

Zakaj pa potemtakem nisem bolj uspešen?

Povedal sem ti, da je tvoja beseda za vesoje, ukaz. Tvoje besede pa so bile: »Želim si uspeti.« In vesolje odvrne: »V redu, želi si.«

Še zmerom nisem prepričan, da ti sledim.

Oglejva si zadevo s tele plati. Beseda »jaz« požene v tek motor ustvarjanja. Besede »jaz sem« so neznansko mogoče. So izjave, ki jih daješ vesolju. Ukazi.

Karkoli sledi besedi »jaz« (ki prikliče v bivanje veliki »jaz sem«), se slej ko prej razodene v fizični resničnosti.

Zato imajo besede »jaz« + »si želim biti uspešen« za posledico to, da si zgolj želiš biti uspešen. Nujna posledica besed »jaz« + »si želim denar« je ta, da si zgolj želiš denar. Nobene druge posledice ne morejo imeti, saj so misli in besede ustvarjalne. Isto velja za dejanja. In če se vedeš na način, ki priča o tem, da si želiš uspeh in denar, so tvoje misli, tvoje besede in tvoja dejanja skladni, zato boš zanesljivo izkusil to željo.

Vidiš, kako to gre?

Da! Moj Bog, mar je to mogoče?

Seveda! Nadvse mogočen stvarnik si. Seveda, ko bi na nekaj pomislil ali nekaj izrekel le enkrat, denimo v jezi ali zaradi občutka nemoči, ni ravno verjetno, da bi se te misli ali besede uresničile. Zato ti ni treba skrbeti zaradi besed: »Crkni!« ali: »Pojdi k vragu!« ali drugih nečednosti, ki jih tu in tam pomisliš ali izrečeš.

Hvala Bogu.

Prosim. Če pa večkrat pomisliš na to ali ono ali vedno znova ponavljaš isto besedo – ne enkrat, ne dvakrat, ampak več desetkrat, stokrat, tisočkrat – ali sploh moreš misliti, kolikšno ustvarjalno moč ima tvoje početje?

Misel ali beseda, ki jo znova in znova in znova izražaš, postane natanko taka – izrazita. To se pravi, opazna. Razodene se v zunanji resničnosti. Postane tvoja telesna resničnost.

Skratka, lahko se znajdem v lepi kaši.

Natanko tako – s svojimi mislimi in besedami si zelo pogosto sami skuhate prav lepo kašo. Radi ste v kaši, radi imate dramatičnost. Do trenutka, ko je ne marate več. V svojem razvoju prej ko slej prispete do točke, ko vam drama in »dogodivščine«, kakršne preživljate, nehajo biti všeč. Šele takrat se odločite – dejavno odločite, da boste spremenili stvari. Le da večina ne ve, kako naj to stori. Ti zdaj veš. Da bi spremenil svojo resničnost, preprosto nehaj razmišljati, kakor razmišljaš.
V tvojem primeru torej ne misli: »želim biti uspešen« temveč: »Uspešen sem.«

Ampak to se mi zdi kakor laž. Samega sebe bi slepil, ko bi si tako rekel. Moj razum bi mi klical: »Pa kaj še«!

Torej misli misel, ki jo lahko sprejemaš za resnično. »Prav kmalu bom uspešen,« ali: »Vse, kar počnem, me vodi k uspehu.«

To je torej vsa umetnost prakse afirmacije, kakršno gojijo privrženci gibanja New Age.

Afirmacija (to se pravi, trditve) ne učinkujejo, če z njimi zgolj izrekaš tisto, za kar si želiš, da bi bilo resnično. Trditve učinkujejo samo takrat, kadar z njimi izrekaš nekaj, za kar že veš, da je resnično.

Najboljša tako imenovana afirmacija je izjava, da si hvaležen in da ceniš to, kar že imaš. »Hvala ti, Bog, da si mi v življenju naklonil uspeh.« Vidiš, prav ta ideja, ta misel, v skladu s katero boš govoril in deloval, bo imela čudovite posledice – kadar bo izvirala iz resničnega vedenja; ne iz poskusa, da bi povzročil posledico, ampak iz zavesti, da so posledice že nastale.

Jezusu je bilo to jasno. Pred vsakim čudežem se mi je vnaprej, zahvalil, ker se mu bo uresničil. Nikdar mu ni prišlo na misel, da mi ne bi bil hvaležen, ker mu nikdar ni prišlo na misel, da se to, kar je napovedal, morda ne bo zgodilo. Taka misel mu nikoli ni padla na pamet. 

Povzeto po knjigi: Pogovori z Bogom – Neale Donald Walsch