Nekateri trdijo, da je življenje šola, da smo tu zato, da bi se naučili določenih lekcij, in da se, ko »diplomiramo«, lahko lotimo večjih podvigov, ne da bi nas vezalo telo. Ali to drži?

To je spet del vaše mitologije, ki temelji na človeškem izkustvu.

Življenje ni šola?

Ne.

In tu nismo zato, da bi se naučili lekcij?

Ne.

Zakaj pa smo tu?

Da bi se spominjali tega, kar ste v resnici, in to, kar ste v resnici, tudi poustvarjali. Povedal sem ti, znova in znova. Pa mi ne verjameš. Vendar je tako prav in tako mora biti. Kajti resnično, če se sam ne ustvariš takšnega, kakršen si, takšen ne moreš biti.

Nič več mi ni jasno. Vrniva se k tistemu o šoli. Poslušal sem učitelja za učiteljem, ki so mi zatrjevali, da je življenje šola. Prav res sem osupel, ko te slišim to zanikati.

Šola je prostor, kamor greš, kadar ne veš nečesa, kar bi rad vedel. Ni prostor, kamor greš, če kaj že veš in preprosto želiš zgolj izkusiti svoje vedenje. Življenje (kakor mu pravite) je priložnost, da izkustveno spoznaš, kar konceptualno, v splošnih pojmih, že veš. Da bi to storil, si ti ni treba ničesar učiti. Moraš se samo spomniti tistega, kar že veš, in ravnati v skladu s tem.

Nisem prepričan, da to razumem.

Takole začniva. Duša – tvoja duša – vseskozi ve vse, kar je treba vedeti. Nič ji ni skrito, nič nepoznano. Vendar vedenje, ne zadostuje. Duša želi izkusiti.
O sebi lahko veš, da si radodaren, če pa ne storiš nič, kar bi pričalo o tvoji radodarnosti, nimaš ničesar razen pojma o tem. O sebi lahko veš, da si prijazen, če pa nikomur ne izkažeš prijaznosti, nimaš ničesar razen predstave prijaznosti o sebi. Edina želja tvoje duše je ta, da bi svoje najbolj vzvišene prestave o sebi, sprememila v svoje najbolj vzvišeno izkustvo. Dokler prestava ne postane izkustvo, je vse drugo zgolj umovanje. Dolgo sem sam umoval o sebi. Dlje, kakor bi s skupnimi močmi lahko pomnila midva oba. Dlje, kakor znese starost tega vesolja, pomnožena s starostjo tega vesolja. Ali zdaj vidiš, kako mlado – kako novo – je moje izkustvo mene samega?

Spet si me zmedel. Tvoje izkustvo tebe samega?

Da. Naj ti pojasnim takole: V začetku je bilo vse, kar je, tudi vse, kar je bilo, in nikjer ni bilo ničesar drugega. Vendar vse, kar je, ni moglo spoznati sebe – zato, ker je bilo vse, kar je, tudi vse, kar je bilo, in ni bilo nikjer ničesar drugega. In tako vsega, kar je… ni bilo. Kajti v nenavzočnosti nečesa drugega vsega, kar je, ni. Gre za veliko dvojnost biti/ne biti, o kateri so od začetkov česa govorili mistiki. 

Vse, kar je, je sicer vedelo, da je vse, kar je, vendar to ni bilo dovolj, saj je svoje popolno sijajnost lahko spoznalo le konceptualno, ne izkustveno. Vendar je hrepenelo po izkustvu samega sebe, saj je hotelo vedeti, kako se počutiš, če si tako sijajen. Ampak to ni bilo mogoče, saj je sam pojem »sijajen« odnosen, se pravi dan v nekem odnosu. Vse, kar je, ni moglo spoznati občutka sijajnosti, dokler se ni prikazalo to, česar ni. V nenavzočnosti tistega, česar ni, tudi tistega, kar je, ni.
Ali to razumeš?

Povzeto po knjigi: Pogovori z Bogom – Neale Donald Walsch