Samo en razlog je, da karkoli storiš: pokazati vesolju, kdo si v resnici.

Če ga uporabljaš tako, življenje postane samoustvarjalno. Uporabljaš ga zato, da bi ustvarjal samega sebe takega, kakršen si in kakršen si vedno hotel biti. Prav tako je samo en razlog, da karkoli odpraviš: ker ne izraža več tistega, kar bi rad bil,  ker te ne zrcali več, ker te ne predstavlja. (To se pravi: ker te nič več ne predstavlja.)

Če želiš biti ustrezno predstavljen, se moraš truditi, da bi v svojem življenju spremenil vse tisto, kar se ne prilega v sliko, ki bi jo rad zapustil v večnosti.
V najširšem smislu so vse »slabe« stvari, ki te doletijo, plod tvoje lastne odločitve. Napaka ni v tem, da si si jih izbral, ampak v tem, da jih imenuješ slabe. Kajti s tem, ko jih imenuješ slabe, imenuješ slabega tudi sebe, saj si jih sam ustvaril. Take oznake ne moreš sprejeti, zato raje zatajiš svoje lastne misli o sebi, kakor da bi samega sebe ožigosal kot slabega. To razumsko in duhovno nepoštenje ti dovoljuje sprejemati svet, v katerem so pogoji taki, kakršni so. Če bi moral nositi osebno odgovornost za svet – ali jo vsaj čutiti globoko v svoji notranjosti, bi bil svet bistveno drugačen. Ali bi bilo tako, ko bi se vsi čutili odgovorne?Prav zato, ker je to tako očitno, je tako zelo boleče in bridko ironično. Naravnih nesreč in katastrof tega sveta – tornadov in orkanov, vulkanov in poplav – njegovih fizičnih pretresov – natanko vzeto, nisi ustvaril sam. Kar pa si ustvaril, je stopnja, do katere ti dogodki vplivajo na tvoje življenje. V vesoljstvu prihaja do dogodkov, za katere še tako razgreta domišljija ne bi mogla trditi, da si jih sam sprožil ali ustvaril. Te dogodke ustvarja združena človeška zavest. Ta izkustva ustvarja ves svet, ki sodeluje pri ustvarjanju. Vsak posameznik pa se prebija skoznje in se odloča, kaj – če sploh kaj – mu pomenijo ter kdo in kaj je v razmerju do njih. Tako skupno in posamično ustvarjate življenje in čas, ki ju izkušate, da bi se duša lahko razvijala.

Vprašal si, Ali ne obstaja manj boleč način za prestajanje tega procesa, in odgovor je: da – le da se pri tem v tvojem znanjem izkustvu ne bi nič spremenilo. Edini način, da zmanjšaš bolečino, ki jo povezuješ z zemeljskimi izkustvi in dogodki – tako s svojimi kakor s tujimi – je ta, da spremeniš svoj pogled nanje. Zunanjega dogodka ne moreš spremeniti (kajti ustvarilo ga je več ljudi, tvoja zavest pa še ni dovolj razvita, da bi posamično spreminjal, kar je bilo ustvarjeno skupno), zato moraš spremeniti notranje izkustvo. To je pot, ki vodi k mojstrstvu življenja. Nič ni boleče samo po sebi. Bolečina je posledica napačne misli. Je napaka v razmišljanju. Mojster lahko prežene celo najhujšo bolečino. Tako mojster zdravi. Bolečina izvira iz sodbe, ki si si jo ustvaril o stvari. Odstrani sodbo in bolečina bo izginila. Sodbe pogosto temeljijo na prejšnjih izkustvih. Tvoja predstava o stvari izhaja iz prejšnje predstave o stvari. Prejšnja prestava je posledica še starejše predstave – in ta tiste pred njo in tako dalje, kakor da bi zlagal kocke, dokler se skozi vso galerijo zrcal, ne vrneš do tistega, čemur pravim prva misel.

Vsaka misel je ustvarjalna in nobena ni močnejša od izvirne misli. Zato to misel včasih imenujete tudi izvirni greh.

Izvirni greh je nastal, ko si prvič napačno razmišljal o stvari. Ta napaka se je povečala vsakokrat, kadarkoli si drugič ali tretjič mislil o stvari. Naloga Svetega duha je, da te navdahne z novim razumevanjem, ki te lahko osvobodi tvojih napak.
 
Mar praviš, da se ne bi smel žalostiti zaradi stradajočih otrok v Afriki, nasilja in krivice v Ameriki ali potresa v Braziliji, ki je zahteval več sto življenj?

V božjem svetu ni besede »smem« in »ne smem«. Stori, kar hočeš. Stori tisto, kar te odraža in kar te predstavlja kot veličastnejšo različico samega sebe. Če se hočeš žalostiti, bodi žalosten.

Vendar ne sodi, niti ne obsojaj, kajti ni ti znano, zakaj se nekaj dogaja, ne čemu. In pomni: kar boš obsojal, bo obsojalo tebe, in tisto, čemur boš sodil, boš nekega dne, sam postal.

Raje se trudi, da bi spremenil stvari, ki nič več ne odražajo tvojega najvišjega občutka o tem, kdo si, ali da bi podprl tiste, ki jih spreminjajo.

Vendar blagoslavljaj vse – kajti vse je božja stvaritev, skozi življenje življenja, ki je največje med stvaritvami.

Ali se lahko tu za hip zaustaviva, da zajamem sapo? Sem te res slišal reči, da v božjem svetu ni besede »smem« in »ne smem«?

Tako je.

Kako je to mogoče? Če jih ni v tvojem svetu, kje bi lahko sploh bile?

Res je, le kje…?

Ponavljam vprašanje. Kje naj bi nastale besede »smem« in » ne smem«, če ne v tvojem svetu?

V tvoji domišljiji.

Ampak tisti, ki so me učili, kaj je prav in kaj narobe, kaj smem in česa ne, kaj moram in kaj je prepovedano, so mi rekli, da si ta pravila postavil ti – Bog.

Potemtakem so se tisti, ki so te tako učili, motili. Nikoli nisem določil, kaj je »prav« in kaj »narobe«, kaj »moraš« in česa »ne smeš«. Ko bi to storil, bi te v celoti prikrajšal za največje darilo – za priložnost, da delaš, kar hočeš, in izkusiš posledice svojega početja; za priložnost, da se znova ustvariš v liku in podobi tistega, kar si v resnici; za prostor, znotraj katerega lahko na temelju najbolj vzvišene ideje o sebi, kar si jih zmožen, uresničuješ vsakokrat višjega sebe.

Ko bi ti rekel, da je to ali ono – misel, beseda, dejanje – »napačno«, bi bilo to tako, kakor, da bi ti rekel, da tega ne stori. Ko bi ti rekel, da tega ali onega ne stori, bi ti to prepovedal. Ko bi ti kaj prepovedal, bi te omejeval. Ko bi te omejeval, bi s tem zanikal resničnost tistega, kar si v resnici, in ti odvzel možnost, da ustvariš in izkusiš to resnico.

So ljudje, ki pravijo, da sem ti dal svobodno voljo, vendar hkrati zatrjujejo, da te bom poslal v pekel, če me ne boš ubogal. Kakšna svobodna volja je to?

Ali ni to norčevanje iz Boga – da ne rečem ničesar o resničnem razmerju med nama?

Povzeto po knjigi: Pogovori z Bogom – Neale Donald Walsch