Vsa človeška dejanja na njihovi najgloblji ravni spodbuja eno od dveh čustev – strah ali ljubezen.

V resnici sta to edini čustvi – edini besedi v besednjaku duše. To sta nasprotna pola velike dvojnosti, ki sem jo ustvaril, ko sem izoblikoval vesoljstvo in vaš svet, kakršnega danes poznate.

To sta točki – alfa in omega, ki omogočata obstoj sistema, ki ste ga vi poimenovali »relativnost«. Brez teh dveh točk, brez teh dveh predstav o stvareh ne bi mogla obstajati nobena druga ideja.

Vsaka človeška misel in vsako človeško dejanje temeljita bodisi na ljubezni bodisi na strahu. Nikakršne druge človeške motivacije ni in vse druge ideje so zgolj izpeljane iz teh dveh. So samo drugačne različice, različni zasuki iste teme.

Globoko razmisli o tem in sprevidel boš, da to drži. To sem poimenoval »misel botra«. To je bodisi misel o ljubezni bodisi misel o strahu. Je misel za mislijo za mislijo. Je prava misel. Je prvobitna sila. Je neizoblikovana energija, ki poganja motor človeškega izkustva.

Zato pa človeško ravnanje poraja vnovično izkustvo za vnovičnim izkustvom; zato ljudje ljubijo, nato pa uničijo in spet vzljubijo; zmerom nihajo od enega čustva do drugega. Ljubezen botruje strahu, ki botruje ljubezni, ki botruje strahu…
…in vzrok za to je mogoče najti v prvi laži – v laži, za katero menite, da je resnica o Bogu, da Bogu ni mogoče zaupati; da se ni mogoče zanesti na božjo ljubezen; da vas Bog sprejema le pogojno; da je končni izid s tem postavljen pod vprašaj. Kajti če se ne morete zanesti na to, da bo božja ljubezen zmerom navzoča, na čigavo ljubezen se lahko zanesete? Če se Bog umakne in dvigne roke od vas, kadar se neprimerno obnašate, mar ne bodo tega storili navadni smrtniki?

In tako v trenutku, ko se zavežete najvišji ljubezni, vase sprejmete največji strah. Kajti ko izrečete: »Ljubim te,« je prvo, kar vas zaskrbi, to, ali boste slišali prav tak odgovor. In če ga slišite, vas takoj zaskrbi, ali ne boste izgubili ljubezni, ki ste jo pravkar našli. In tako se vsaka akcija spremeni v reakcijo, v obrambo pred izgubo, kakor se tudi poskušate zavarovati pred izgubo Boga.

Toda, ko bi vedel, kdo si – da si najčudovitejše, najizjemnejše, najimenitnejše bitje, kar jih je Bog kadarkoli ustvaril, se ne bi nikdar bal. Kajti kdo bi zavrgel nekaj tako sijajnega? Niti Bog ne bi mogel ničesar očitati takemu bitju.

Vendar ne veš, kdo si, in misliš, da si dosti manj. Od kod pa ti prepričanje, da si mnogo manj čudovit, kakor si v resnici? Od edinih ljudi, katerih besedam bi v vseh ozirih verjel. Od tvoje matere in tvojega očeta.

To sta človeka, ki ju najbolj ljubiš. Zakaj bi ti potemtakem lagala? Pa ti nista povedala, da nosiš v sebi preveč tega in premalo onega? Mar te nista opominjala, da te morata videti, ne pa tudi slišati? Mar te nista karala v trenutkih tvojega največjega navdušenja? In mar te nista spodbujala, da zanemari nekatere od svojih najbolj drznih domislic?

To so sporočila, ki si jih prejemal, in čeprav ne ustrezajo prej naštetim merilom in zatorej niso od Boga, je veljalo, kakor da so, saj so zagotovo prihajala od bogov tvojega vesoljstva.

Tvoji starši so te naučili, da je ljubezen pogojna – njune pogoje si mnogokrat izkusil, in to izkustvo prenašaš v svoja lastna ljubezenska razmerja.

To je tudi izkustvo, ki ga prenašaš name.

Na temelju tega izkustva oblikuješ svoje sklepe o meni. Znotraj tega okvira izrekaš svojo resnico. »Bog je ljubeč Bog,« praviš, »ko pa bi prekršil njegove zapovedi, bi me kaznoval z večnim pregnanstvom  in trajnim prekletstvom.«

Kajti mar nisi nikoli izkusil, da so te tvoji starši pregnali? Mar ne poznaš bolečine, ki ti jo je tu in tam povzročilo njihovo prekletstvo? Kako bi potemtakem lahko mislil, da bo z mano drugače? Pozabil si, kako je, če si brezpogojno ljubljen. Ne spominjaš se izkustva božje ljubezni. In tako si na temelju tistega, kar si spoznal o ljubezni med ljudmi, poskušaš predstavljati, kakšna je najbrž božja ljubezen. Vlogo »roditelja« si prenesel na Boga in tako prišel do Boga, ki razsoja, nagrajuje ali kaznuje na podlagi bolj ali manj naklonjenih čustev do tistega, česar si se polotil. Ampak to je poenostavljeno videnje Boga, ki temelji na tvoji mitologiji. Nič nima opraviti s tistim, kar sem. Tako, si o Bogu ustvaril celoten miselni sistem, ki temelji na človeškem izkustvu, namesto, da bi temeljil na duhovnih resnicah, si nato ustvaril celotno resničnost, povezano z ljubeznijo. To je resničnost, ki temelji na strahu in je zakoreninjena v zamisli o strah zbujajočem, maščevalnem Bogu. »Misel botra« za to zamislijo je napačna, ampak ko bi jo zanikal, bi s tem postavil na glavo vso svojo teologijo. In čeprav bi te nova teologija , ki bi nadomestila prejšnjo, resnično odrešila, je ne moreš sprejeti, saj je ideja Boga, ki se ga ni treba bati, ki ne sodi in, ki nima nobenega vzroka, da bi te kaznoval, preprosto prečudovita, da bi se je oklenil. Celo znotraj svojih najbolj vzvišenih predstav o tem kdo Bog je. Resničnost ljubezni, ki je osnovana na strahu, prevladuje nad tvojim izkustvom ljubezni; da, dejansko ga celo poraja. Kajti ne vidiš se le kot prejemnika ljubezni, ki je pogojena, ampak vidiš sebe, kako jo na enak način daješ drugemu. Toda celo medtem, ko se zadržuješ in izmikaš in postavljaš svoje, pogoje, del tebe ve, da to ni tisto, kar ljubezen v resnici je. Vseeno pa se ti zdi, da si brez moči in da ne moreš spremeniti načina dajanja ljubezni. S težavo sem se ga naučil, si dopoveduješ, in naj bom preklet, če si bom spet dopustil postati ranljiv. Pa vendar je res, da boš preklet, če si ne boš. (S svojimi lastnimi – zmotnimi – mislimi o ljubezni se obsojaš na prekletstvo, da ljubezni nikdar ne boš izkusil v čisti obliki. Prav tako se obsojaš na prekletstvo, da me nikdar ne boš spoznal takega, kakršen sem v resnici. Dokler me ne boš. Kajti ne boš me mogel večno zanikati in trenutek najine sprave bo napočil.) Vsa dejanja, ki jih storijo ljudje, temeljijo na ljubezni ali strahu, ne le tista, ki so povezana z medčloveškimi razmerji. Odločitve, ki vplivajo na posle, industrijo, politiko,religijo, vzgojo vaše mladine, socialne programe vaših držav, ekonomske cilje vaše družbe; odločitve, ki se nanašajo na vojno, mir, napad, obrambo, nasilje, vdajo; odločitve,da si boste prisvajali ali dajali, da boste varčevali ali delili z drugimi, da boste kopičili ali razdeljevali – vsaka svobodna odločitev, ki jo kdaj sprejmete, izvira iz ene od obeh možnosti misli, kar jih obstaja: iz misli na ljubezen ali iz misli na strah.

Strah je moč, ki krči, zapira, srka vase, beži, se skriva, lakomno grabi, škoduje.
Ljubezen je moč, ki širi, odpira, izžareva, vztraja, razkriva, deli z drugimi, zdravi.

Strah ovija vaša telesa v oblačila, ljubezen vam omogoča, da ostanete goli. Strah se oklepa vsega, kar imate, grabežljivo varuje vse, kar imate, ljubezen razdaja vse, kar imate. Strah vzame zase, ljubezen si vzame k srcu. Strah pleni, ljubezen izpušča. Strah skeli, ljubezen blaži bolečine. Strah napada, ljubezen poravnava.
Vsaka človeška misel, beseda ali dejanje temeljijo na enem ali drugem občutju. Tu se moreš izbrati, ker ni ničesar drugega, kar bi lahko izbral.

Vendar ti je dana svobodna volja, da izbereš eno ali drugo od obojega.
 
Ko to pripoveduješ, se vse zdi tako preprosto, pa vendar v trenutkih odločitve največkrat zmaga strah. Zakaj je tako?

Naučili so te živeti v strahu. Govorili so ti o preživetju najsposobnejšega in zmagi najmočnejšega in uspešnosti najbolj prebrisanega. Presneto malo je rečenega o blaženosti najbolj ljubečega. In tako se trudiš postati najsposobnejši, najmočnejši in najbolj prebrisan – tako ali drugače – in če v kateremkoli od teh položajev opaziš, da ti nekaj manjka, se ustrašiš izgube, kajti rekli so ti, da biti manj pomeni izgubiti.

Zato pa kajpak izbereš dejanje, ki mu botruje strah, kajti tako so te učili. Vseeno pa te jaz spominjam na naslednje: ko boš izbral dejanje, ki mu bo botrovala ljubezen, boš dosegel nekaj večjega, kakor je preživetje, dosegel boš nekaj večjega, kakor je zmaga, dosegel boš nekaj večjega, kakor je uspeh. Izkusil boš vso blaženost tistega, kar si v resnici, in kar bi lahko tudi bil.

Da bi to dosegel, se moraš odvrniti od naukov svojih dobro mislečih, ampak napačno obveščenih posvetnih učiteljev, in prisluhniti nauku tistih, katerih modrost prihaja iz drugega vira.

Med vami je mnogo takih učiteljev in zmerom je bilo tako, kajti ne bom vas pustil brez tistih, ki vam lahko pokažejo te resnice, brez tistih, ki vas lahko učijo, ki vas lahko vidijo in ki vas lahko spominjajo na te resnice. Vendar največji opominjevalec ni nekdo zunaj vas, ampak glas znotraj vas, samih. To je prvo orodje, po katerem posežem, ker je najbolj pri roki.

Glas znotraj vas je najglasnejši glas, s katerim govorim, ker vam je najbližji. To je glas, ki vam o vsem drugem pove, ali je resnično ali zmotno, pravilno ali napačno, dobro ali slabo v pomenu, kakor ste ga opredelili. Je radar, ki določa smer, krmari ladjo in usmerja plovbo, če mu le dovolite.

To je glas, ki ti bo povedal, tukaj in zdaj, ali so te besede, ki jih pravkar prebiraš, besede ljubezni ali besede strahu. Z njegovo pomočjo lahko ugotoviš, ali jim je treba slediti ali jih zanemariti.

Dejal si, da bom izkusil vso blaženost tega, kar sem in kar bi lahko bil, če bom vedno izbral dejanje, ki mu botruje ljubezen. Prosim, ali si lahko izčrpnejši?

V vsem življenju je en sam namen, tako zate kakor tudi za vse, kar živi, in ta je, da bi izkusil najpopolnejšo blaženost.

Vse, kar rečeš, o čemer razmišljaš ali kar storiš, je podrejeno temu namenu. Tvoji duši ni treba storiti nič drugega, niti ni, nič drugega, kar bi si tvoja duša želela storiti.
Čudovito pri tem namenu je to, da ga nikdar ni konec. Konec pomeni omejitev in božja volja nima takih meja. Ko bo nastopil trenutek, v katerem boš izkusil samega sebe v svoji najpopolnejši blaženosti, si boš v istem hipu zamislil še večjo blaženost, ki bi jo rad dosegel. Več ko si, več lahko postaneš, in več ko postaneš, še več lahko si. Najgloblja skrivnost je ta, da življenje ni proces odkrivanja, ampak proces ustvarjanja.

Samega sebe ne odkrivaš, ampak se na novo ustvarjaš. Torej se ne trudi odkriti, kdo si, trudi se ugotoviti, kdo bi rad postal.

Povzeto po knjigi: Pogovori z Bogom – Neale Donald Walsch